Alenka Knez, mama, babica, uni. dipl. inž. strojništva, je dolgoletna učiteljica strokovnih predmetov, ki je s svojim predanim delom pomembno zaznamovala področje izobraževanja. Avtorica delovnih zvezkov in prejemnica državne nagrade za življenjsko delo v srednjem šolstvu (2005) je leta 2020 prejela tudi priznanje za vseživljenjsko delo pri vzgoji in razvoju talentov v okviru projekta Inženirka leta. S svojimi bogatimi izkušnjami in inovativnimi pristopi k poučevanju ter spodbujanju radovednosti je pustila neizbrisen pečat na generacijah učencev in širše. V intervjuju nam je Alenka Knez delila navdihujoče zgodbe, poglede na izobraževanje ter pomen vseživljenjskega učenja v sodobni družbi.



Z nami je Alenka Knez. Bi se lahko predstavili?  
 
Po navadi se tako predstavim, da rečem: »Kako že? Poklic sem opravljala kot učiteljica strokovnih predmetov na Tehnični srednji šoli Trbovlje celo življenje. Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana strojna inženirka, imam pa status upokojenke, in to že kar nekaj časa – 19 let. No, tako na kratko. 
 
Ampak nikoli upokojena.  
 
Ne, nikoli upokojena, in sicer zaradi tega, ker mislim, da se pri upokojitvi možgani ne upokojijo. Če imaš že prej toliko interesov, toliko hobijev in toliko želja, da bi še kaj naredil, veš, da bo eno življenje premalo. Zagotovo je ta prednost, ki jo ima naša generacija pri upokojitvi, da jo je mogoče izkoristiti. 
Tukaj imam eno zelo luštno zgodbo. Ko sem bila bolj proti upokojitvi – prostovoljno sem šla v pokoj, ker je bilo takrat zelo malo učencev. Komaj sedem jih je bilo v prvem strojnem oddelku in propadala je strojna industrija v Trbovljah. Le kdo od staršev se bo odločil, da bo otroka dal v tehniko, če je sam bil celo življenje zaprisežen industriji v Zasavju, potem pa je kar nenadoma ostal brez službe?  

In takrat sem rekla, da sem doma bolj potrebna. Kupila sem si leta in šla v pokoj.  Prostovoljno sem šla, ampak sem bila vseeno izgubljena. 
Doktor Ana Kranjc je moja prijateljica in povedala sem ji, da sem izgubljena. Rekla mi je, da imam doma dovolj dela in me vprašala, koliko časa mislim še živeti. Odgovorila sem ji: "Ne vem.,, Odgovorila mi je:,,  Ja najbrž kakšnih 20 let." Pa sem si mislila, če pa 20 let, potem pa moram še kaj početi. No, zdaj je 19 let od tega. 
Tako da je ta prelomnica med poklicno dobo in statusom upokojenca kar zahtevna in pomembna. V glavnem se moraš zavedati, da je to lahko še dolgo obdobje, ko se ti bo življenje postavilo na glavo, ko ne bo več urnika. Takrat  moraš že prej imeti področja, kot rečemo v Trbovljah, "na lagerju" ali pa "v ladlcu", da potem lahko kakšno vsebino ven potegneš. 
 
Tisto, kar ste naredili, je pravzaprav, da ste začeli vlagati svoj čas v druge.  
 
Ja, začelo se je pravzaprav tako, da sem šla v pokoj tudi zaradi tega, ker je bilo majhno število učencev in ker sem že takrat videla upad znanja matematike. Moji strojniški predmeti, predvsem mehanika, uporabljajo matematiko kot orodje in če tega orodja ni, potem ne moreš delati.

Strojniki smo pač tako narejeni, da nekaj naredimo. Naredila sem S.O.S šolo. To še ni bila uradna ustanovitev, ampak sem začela študirati gradiva. 
V bistvu sem ostala v deljenju znanja in razmišljanju, kako pokazati majhnemu otroku, ki rabi malo drugačen pristop do matematike, da ga ne »sesuješ«, da čisto ne izgubi samozavesti in veselja. 
 
In se že kaj kaže ta pozitiven vpliv. Že kaj nekdanji učenci prihajajo k vam?  
 
Absolutno, absolutno. Že v srednji šoli sem tako učila. Delali smo učila, skoraj nobene ure nisem imela, da ne bi kaj pokazala. Če ne drugega, pa fotografije  primerov v praksi ali pa smo z Boštjanom Petkom in Francem Prosencem naredili Modulna učila za mehaniko za katera smo leta 1997 prejeli ZLATO PRIZNANJE Gospodarske zbornice Zasavje. Hodila sem tudi po tovarnah in zbirala stare merilne naprave, da sem vedno lahko rekla: »Vidite, takole je v učbeniku narisano, v resnici pa ta merilnik zgleda takole..«
Mislim, da imam v sebi ta dar za nazornost. 
 
Da poenostavite?  
 
Da in željo, da bi učenec razumel. Ne da bi se »napiflal«, ampak da bi tudi razumel. Moram reči, da sem imela v teh letih najbrž okrog 1.000 učencev. Ne vem, če je kdo, ki ne bi imel dobrega mnenja. 
Slogan je bil: Če Knezovke ne »zastopiš«, potem pa kar na drugo šolo. Potem pa nimaš šans v tehniki. Zadnjič je bil lep dogodek, ki mi je veliko pomenil. V Katapultu je bil nek seminar, šla sem po hodniku in neka gospa reče: »Ojoj, a vas lahko objamem?« Pa sem si mislila: »Saj vas ne poznam.« In je rekla: »Veste, učili ste mojega moža in kadar se o šoli pogovarjamo, je vedno govor o vas, kako ste bili fajn.« Imam ogromno takšnih zgodb. 
 
Kaj pa vaše lastno izobraževanje in razvoj?  
 
Vedno, vseskozi. Sama sem recimo kupovala tujo strokovno literaturo. Imela sem srečo, ko se je vpeljala maturitetna mehanika – zbrali smo se učitelji iz cele Slovenije in takrat nas je vodil Novomeščan, žal pokojni dipl. ing. Peter Šterk. Sanjski človek, pridružil se je tudi magister Jože Stropnik, ki je bil fakultetni učitelj. Potem pa še PIA Velenje, ki je že takrat delala računalniške programe. Še bi lahko naštevala, bili so iz  cele Slovenije, da ne bi komu naredila krivice. Sami strojni inženirji. In ko smo bili na prvem sestanku, je Peter rekel: »Zakaj smo se pa mi danes dobili?« Odgovorili smo mu tako po učiteljsko: »Ja, zato da bi učencem pomagali in da bi njim bilo lažje.« »Figo,« je rekel, »mi smo se danes dobili zato, da bomo skupaj nekaj naredili, da bo vsak nekaj naredil, ker če bomo mi drug drugemu pomagali, potem bo tudi učencem bolje.« 

Vsakokrat, ko smo se dobili, ko smo prerešetavali in analizirali te maturitetne naloge, je vsak nekaj prinesel. Vsako leto je nekdo prinesel nekaj novega in to se je potem delilo po Sloveniji. Imeli smo najsodobnejši pouk mehanike, bila sem avtorica prvega delovnega zvezka in soavtorica naslednjih treh. 

Moj mož je vse to računalniško risal in vse je bilo že podprto na disketah, menda še celo v DOS-u, če se prav spomnim.
Pri meni so učenci najprej klasično rešili nalogo, potem pa so se usedli za računalnik in že lahko preverili svoje rezultate ter spreminjali parametre. Potem pa so se zgodile spremembe na vrhu in so v Zavodu za šolstvo rekli predmetno povezovanje. Sesuli so najsodobnejši pouk mehanike v Sloveniji in vse to naše delo.

Na Hrvaškem je menda moj delovni zvezek za statiko še v uporabi. 

V Sloveniji pa ne.  
 
Tako.  
 
Ali se vam zdi, da v zdajšnjem času še lahko preživimo z znanjem, ki smo ga dobili do pred 10 leti?  
 
Ne, ne, ne – vendar. Lahko povem eno anekdoto ali pa primer? 
V letalu sedita pilot in kopilot, ki pilotirata. Pilot ima vklopljeno avtomatsko pilotiranje. Potem nenadoma ta avtomatski pilot odpove. Pilot pa pravi: »Ojoj, saj sploh ne vem, če znam še instrumentalno leteti.« Pogleda kopilota. Ta pravi: »Jaz tudi že dolgo nisem letel.« Zadaj pa sedi mladenič, ki sta ga s seboj vzela zato, ker je bil ljubitelj letalstva. In ta mladi fant reče: »Jaz pa znam.« Ga pogledata začudeno: »Kako pa ti znaš?« »Me je dedek naučil za vsak slučaj.«

In jaz mislim, da moramo za vsak slučaj naučiti temeljno znanje. Tisto, ki je neobhodno potrebno, če slučajno ti avtomatski piloti odpovejo, mar ne? 
Absolutno je treba posodobiti zadeve in tiste stvari, ki so golo pomnenje  podatkov, ki so dosegljivi na internetu, opustiti. Znanje je praktično zdaj dostopno vsakomur.  Sem velika ljubiteljica podcastov, ampak ne katerihkoli. Poslušam recimo Selakoviča. Njegove teme so široke, njegovi gostje razgledani. Meni ni problem 2–3 ure poslušati. Pa je lahko to tema, ki nima veze s tehniko, ampak ti ljudje odstirajo druga znanja, druga videnja. 

Mislim, da je treba omeniti portal Astra za matematiko od Andreja Škrabe. S pomočjo tega portala  in Astra AI  bi se sam lahko naučil matematiko. Fantastično, zastonj, dostopno. Seveda moraš imeti računalnik, moraš imeti denar za plačilo interneta. Ampak tudi danes so že središča, tudi na ZLU, kamor lahko prideš in se v miru in na toplem učiš. 
Mislim, da šolski sistem popolnoma zaostaja, zato ker so neizmerne količine učne snovi, ki si jih morajo mladi v bistvu samo zapomniti in učitelju vrniti za oceno. Včasih celo v obliki, da mora biti tam nekje v stavku ponujena samo ena beseda za opis; pa mora biti tista pravilna. Če napišeš »muca je topla«, zahtevajo pa »muca je siva«, lahko prečrtajo in ni pravilen odgovor. 

V šolstvu bi se morale dogajati velike spremembe. Mi smo zagovorniki JAVNEGA šolstva. To mora ostati javna dobrina, tako kot je bilo v preteklosti. Jaz sem bila deležna, cela družina je bila deležna javnega šolanja, ti tudi, pa nam nič ni bilo treba v tujino. Lepo je, če greš pogledati v svet, ampak šolati pa se nam ni bilo treba v tujini. Pa nič ni narobe z nami, mar ne? No, saj kolikor spremljam, je cel izobraževalni sistem tudi v Evropi v krizi, ker pravzaprav ne vedo, kaj bi. Je pa tako – izobraževalni sistem je tanker. Tanker, ki je polno naložen z balastom. In tanker zelo težko obrneš ali pa preusmeriš. To so procesi, ki lahko trajajo 20 let. Kaj bo čez 20 let, če že sedaj ne dohajamo?
 
Potem se vam zdi, da bi tudi civilna družba morala veliko narediti na področju izobraževanja, tako kot vi to delate zdaj? 

 Mislim, da morajo biti neka jedra. V bistvu gre za to, da pokažeš, da se da tudi drugače. To običajno delajo posamezniki in ožja skupina. Pilotni projekti so z namenom. V tehniki imamo prototipe. Prvi prototip narediš da vidiš, ali naprava sploh deluje. 
Mislim, da bi morali določene stvari sistemsko urediti. Kaj mislim, da bi bilo treba sistemsko urediti?

Že vidim, da bodo planili po meni. Prepoved telefonov v šolah. To določene države že delajo. Ugotovili so, da je to motnja, da je to borba motivov. Boš poslušal učitelja ali pa boš brskal po telefonu? To je zagotovo prva zadeva. 
Severne države, mogoče Švedska, ki je med prvimi uvajala računalniški način poučevanja, je lansko leto dala za matematiko na mizo tiskane knjige. 
 
Pametno.  
 
Obstaja posnetek učiteljice, ki je stopila v razred in rekla: »Danes vam bom pa pokazala nekaj posebnega« in je razdelila učbenike. Gledala je reakcije učencev. Eden je rekel: »Ja, v redu,« drugi pa: »Zdaj bom pa moral več brati in pa več delati.«
 
Kaj pa motivacija za učenje?  
 
To je pa težko vprašanje. Motivacija za učenje je vezana na vrednoto znanja. Koliko je v družbi znanje vredno. Ali je vredno to, da se ti znajdeš – pa bom povedala tako, kot smo včasih govorili, ko smo bili še v Jugoslaviji – »hvataš krivine« in s čim manj napora prideš do nekih ciljev. Covid je kar zelo polenil mlajšo generacijo. Nima niti učne kondicije niti vztrajnosti. Predvsem pa je medijsko zavajanje, ker recimo slišiš, da bodo vsi youtuberji in influencerji, pa da se bodo punce poročile z bogatimi nogometaši. Pa vidiš, da to ni njihov štos, ampak da resnično razmišljajo, da bi se brez dela, samo s temi stvarmi, dalo obogateti. Je kar kriza in mislim, da je tukaj zelo pomembna družina. 
Mi motiviramo. Motivacija je, tako vedno rečem, izraz za starejše. Za te majhne otroke, s katerimi se mi ukvarjamo – prvi, drugi, tretji razred – imam pa jaz besedo NAVDUŠEVANJE. 

Če ti otroka lahko navdušiš, če je njemu lepo, če on RAZUME matematiko skozi materialni svet, – brez svinčnika in papirja, če lahko prestavlja glinene figurice, pri tem pa skozi neko zgodbico nevede opravi 30 računov, vidiš, da se mu zasvetijo oči. 
Mi poskušamo otroke navdušiti.

Prejšnjo sredo je bil v Katapultu strašno lep dan. Naši nepogrešljivi zunanji sodelavki sta učiteljici  mag. Maja Vezovišek in Neja Brlogar mag.  V drugem nadstropju je učiteljica Neja Brlogar imela tečajno obliko matematike za drugošolce. To so otroci, ki so stari 7 let in hodijo na eno uro matematike vsak teden. Kot da bi šel v glasbeno šolo, tukaj pa gre na matematiko. Ampak ne rečejo na matematiko, ampak rečejo na S.O.S šolo. V spodnjem nadstropju Katapulta pa  sta  imeli dr. Maša Jazbec in Tanja Hanžič  tečajno obliko za robotiko za četrti in peti razred. Istočasno pa so  Dewesoftovi otroci  gledali  še poučno predstavo o Marie Curie. Se pravi, da navdušujemo te mlade, navdušujemo jih, da pridejo k nam, da vidijo to lepo okolje in veliko znanja. In mislim, da je to pravi način motivacije.  Ne pa v šoli pritiski za ocene, ne da starši kar naprej govorijo  svojim otrokom »moj najlepši, pa najboljši, pa najbolj pameten« – »a damo nehat s tem«.  
 
In ko ste ravno omenili robotiko. Zadnjič sem na družbenih omrežjih tudi zasledil vašo sliko z robotom. To pomeni, da se tudi vi izobražujete še na tem področju?  
 
Maša ima ta tečaj z desetimi četrtošolci in petošolci. In tega robota, ki ste ga videli – tega oranžnega robota – so delali v Linzu, kjer ima Maša magistrske študente. In seveda, Maša je neverjetna znanstvenica, ampak tudi  nesebična delilka znanja. 
In je rekla: »Dajmo še za naše otroke v Zasavju to narediti,« Potem so v Katapultu vse to 3 D natisnili. Tukaj imamo čudovitega Vida Koka in Aleksa Klemenčiča v ozadju, da nam strežeta še te tehnične stvari. Vsak učenec bo takega robota v celoti sestavil sam, ga potem še sprogramiral in ga nesel domov.
 
Kaj to pomeni za njih? 
 
Kaj to pomeni? To pomeni, da ti daš otroku – četrti, peti razred – neko samozavest, da tudi ko mu bo šla kdaj mogoče kakšen šolski predmet na živce, bo rekel: »Če sem tistega robota naredil, potem se bom pa tudi tole napiflal.« Samozavest je v resnično težkem, opravljenem delu. 

Potem pa jaz gledam, če »po trbovsko« povem, tiste »beštanttajle«robota  in si mislim: »Ja, da vidim, če še to skupaj spravim pri svojih letih.«

To je ogromno vijakov, ogromno servo motorčkov, ki jih moraš pravilno namestiti. Skratka, tega sem se lotila in to sem mehansko sestavila. Je pa res, da sem gledala enega sestavljenega in Tanja Hanžič, ki je tudi naša nepogrešljiva sodelavka, mi je pomagala tam, kjer mi je zmanjkalo idej. Ampak jaz sem preizkusila v svojih letih, ali oči, roke in pamet še delajo. To so majhni vijaki od  M3x10 naprej, na srečo pa izvijači magnetni. Ampak sem ga sestavila. Programirala pa ga ne bom, ker imam toliko drugega dela, da nimam časa, da se še to učim. 
 
Ampak, se učite.  
 
Nenehno. Nenehno pregledujem; recimo zdaj za hobi berem profesorja Babiča, ki uči v Celju fiziko. Berem njegove učbenike fizike za srednjo šolo. Fantastični učbeniki. 
Zdaj v šoli ni učiteljev matematike, ni učiteljev fizike in ni učiteljev tehnike. Ja, kdo bo enkrat v mestu akrobatov? Saj ti se ne bodo odločali za tehniko, če ni kvalitetnega strokovnega poučevanja.
Kje bo potem veselje in navdušenje?
Robotika gre definitivno naprej, še posebej ta pristop, ki ga ima Maša, da se v bistvu povežeš z umetnostjo. To se pravi, da to niso samo tisti roboti, ki opravljajo zahtevna dela, kot sta barvanje karoserije ali polaganje izdelkov na transportni trak. Robotika gre naprej. Tudi humanoidna robotika gre naprej. 
 
Po vsem povedanem, kaj bi rekli, da je vseživljenjsko učenje?  
 
Radovednost.  
 
Radovednost?  
 
Radovednost. Če si radoveden. Od najbolj enostavnih domačih opravil do prebiranja in spremljanja stvari, ki se dogajajo. Radoveden moraš biti.
Jaz mislim, da je problem staranja lenoba. Da se enostavno poleniš. Da enostavno rečeš: »No, jaz sem v življenju toliko delal, zdaj mi pa ni več treba.« In potem sam sebe ujameš, prvič v samoto, drugič pa najbrž izgubljaš fizične sposobnosti. Jaz hodim v plavat v Rimske. 
 
Pametno.  
 
Radovednost.  
 
Radovednost pomaga pri premagovanju samote, pri fizični aktivnosti in treningu možganov.  
 
Absolutno. Pa še nekaj je. To, kar se greste na Zasavski ljudski univerzi, pa tudi druge skupine. Lahko je to planinski krožek, slikarska skupina. Karkoli. 
Da moraš nekaj narediti, ko ti enkrat v bistvu ni več treba, vstati, se urediti, nekam iti, nekaj novega poslušati ali izvedeti, ali pa nekomu nekaj povedati. To je tista sol življenja, mar ne? Razen če nisi ekstremen samotar, da ti zadostuje en brlog in »pustite me pri miru«. Ampak jaz mislim, da smo ljudje socialna bitja. 
Definitivno so zdaj možnosti, ki jih včasih ni bilo.

In moram povedati, da sem Zasavski ljudski univerzi izjemno hvaležna, ker takrat, ko se nam je doma življenje obrnilo čisto na glavo, so me vključili v Verižni eksperiment. Takrat sem v velikem delu tudi zaradi Zasavske ljudske univerze zaživela. Ker smo hodili v vrtec, ker smo vsak ponedeljek zabijali žeblje, ker smo s tistimi malimi otroki žagali. Otroci so nas čakali; mi pa njih. In ko si takrat prvič, spet po dolgem času, namažeš oči, da je tudi tvoj pogled za te otroke bolj zanimiv, ko se urediš, ko se veseliš tega ponedeljka, zaživiš.Da ne govorim o potovanjih, kaj vse smo videli. Šli smo v Gdansk, šli smo v Koprivnico, v Italijo; z izjemno skupino ljudi, za večno prijateljev. 
 
Zdaj se je začel nov projekt, in sicer ozaveščanje za vseživljenjsko učenje. Ste mogoče zasledili kampanjo Lahko.si?  
 
To pa ne?  
 
Ta kampanja je namenjena promociji vseživljenjskega učenja in tukaj bo nekaj dogodkov. Mislim, da bo tudi v Zasavju kakšen.  
 
Super, mislim, da vsak zase v teh ustvarjalnih skupinah razbijamo stereotip o Zasavju.
»Kaj bodo oni, v hribih, bogu za hrbtom, za luno.« Ko pa pridejo sem; ko prihajajo raznorazne skupine – samo gledajo in se čudijo.
 
Mislim, da ne vedo, kaj se tukaj dogaja.  
 
Ne, ne vedo in so neverjetno presenečeni in šokirani nad vsem; tudi nad okoljem, ki je zdaj izredno lepo. Če pogledamo Trbovlje, Hrastnik in Zagorje. Mi živimo v lepih krajih. Živimo v čistih krajih. 

Jaz rečem: »Daj, preseli se v Zasavje. Tam v Ljubljani rinete vsi na tisto Šmarno goro, pa na Grmado. Mi v zasavju imamo pa vsak svoj hrib.« 
Meni Zasavje pomeni ogromno in mi popolnoma zadošča. 




Projekt vodi Andragoški center Slovenije, sofinancirata ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus (ESS+).