Za učenje je vedno pravi čas

Ko sem leta 2011 v službi doživel možgansko kap, niti slutil nisem, da mi je in kako mi je kap spremenila življenje. Star sem bil natanko štiriinpetdeset let in nekaj dni. Ta dan je bil »veliki petek«, 15. 4. 2011, ura pa 6.40.

Po okrevanju na nevrološki kliniki UKC Ljubljana sem se moral ponovno naučiti jesti, hoditi, obleči, samostojno hraniti, uporabljati WC, se obriti, skratka vse, kar mi je bilo do tedaj samoumevno, da znam in da zmorem. V resnici nisem znal in zmogel NIČ. Da sem lahko ponovno opravljal samostojno običajna vsakodnevna opravila brez tuje pomoči, je minilo osem mesecev mukotrpnega, vztrajnega in trdega dela zame z veliko vztrajnosti in trme v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu SOČA v Ljubljani in nato še na vsakoletnih obnovitvenih rehabilitacijah v Domu starejših občanov Polde Eberl na Izlakah. Vse je postalo lažje, ko sem se ponovno naučil hoditi. Takrat so postale želje skoraj utopija, kajti poleg vseh preostalih posledic, ki mi jih je možganska kap pustila, je bila tudi težava z govorom, s koncentracijo in z razmišljanjem.

Predno sem sam sebi priznal, da nekaterih stvari kljub trmi in vztrajnosti ne bom zmogel brez pomoči nikoli več delati, sem našel novo upanje in rešitev v učnih programih računalništva, učenja tujih jezikov, delavnicah raznih spretnosti, ki nam jih nudi Zasavska ljudska univerza na Grajski ulici v Zagorju. Tako sem se ponovno naučil uporabljati računalniške programe Office, preizkusil pa sem se tudi v japonski umetnosti zlaganja figuric iz papirja – origami. Česar pa nisem našel med ponudbo na ZLU, sem našel v Mladinskem centru Zagorje, kjer so mi prijazno pomagali tamkajšnji mladinci. Tam sem tudi izboljšal svoj govor in javni nastop na tečaju retorike, ki so ga ravno takrat organizirali. Znanje angleškega jezika sem izboljšal v nekajmesečnem tečaju.

Takrat sem ugotovil, da vse to učenje neverjetno pomaga pri spodbujanju delovanja mojih poškodovanih možganov, kajti spomin se mi je neverjetno izboljšal. Stvari, ki sem jih nekoč že znal, so se kar same povrnile in sem jih samo še nadgradil in izboljšal. Seveda so mi nekatere hibe, ki mi jih je pustila kap, ostale. Tako moja koncentracija hitro upada z dolgim sedenjem in ravno tako se veliko hitreje utrudim. Tri ure sedenja v učilnici naj ne bi bil problem za zdravo osebo, a zame je to velik psihični in še večji fizični napor. Poleg vseh teh, če rečem malenkostnih težav, pa imam še večje težave z opravljanjem fizioloških potreb. Z njimi motim učni proces vsem prisotnim slušateljem, ki me zdaj že več ali manj poznajo in razumejo moje težave. Na teh učnih delavnicah sem spoznal veliko novih ljudi iz Zagorja in tudi iz preostalih občin Zasavja, s katerimi obiskujemo iste delavnice, tečaje in druge prireditve, se med seboj obveščamo in v prostem času tudi družimo. Moje psihično in fizično zdravje je tako veliko boljše, seveda pa tudi splošno znanje, ki sem ga pridobil v teh šestih letih, zato vam z veseljem povem: ZA UČENJE JE VEDNO PRAVI ČAS.

Hvala vsem mentorjem in predavateljem, ki so me pri učenju spodbujali, mi pomagali in prenašali moje izpade nervoze. HVALA!

Bojan iz Zagorja